Surovost prvega božiča (kot pripoveduje Sveto pismo)
Prazniki
Lori Colbo rada piše o svoji krščanski veri in Svetem pismu, da spodbuja in navdihuje druge.
Resnična zgodba o prvem božiču je veliko manj idilična, kot kažejo sodobna praznovanja.
Kaj Sveto pismo pravi o prvem božiču?
Božič je bil dolgo časa v znamenju slavja, čudovitih luči, razkošnih okraskov, romantičnih srečanj ob ognju, zvoncih za sankanje in snegu. Sodobni božični filmi le redko govorijo o resničnosti prvega božiča. Tudi za tiste, ki priznavajo božič kot praznovanje Kristusovega rojstva, še vedno obstaja težnja po olepševanju tega prvega božiča.
Čudovita himna 'Tiha noč' romantizira Jezusovo rojstvo in trdi, da 'Vse je mirno, vse je svetlo.' Ni bilo mirno in svetlo in ni bilo sanitarno. Marija in Jezus nista imela žarečih aureolov, živali pa niso začudeno gledale. Kljub temu prvi božič ostaja sveti dogodek. Ta članek želi odstraniti sodobne okrasje zgodbe in poudariti njeno surovo in skromno resničnost, kot je podrobno opisano v Svetem pismu.
Navadna Marijina izredna obiskovalka
Mary je bila mlada najstnica iz revne družine. Živeli so v Nazaretu, neznani majhni vasici ob uhojeni poti. Mary je vedno radovedno premišljevala o stvareh v svojem srcu in poskušala stvari ugotoviti. Njeno srce je bila skrinja z zakladom, kamor je shranila vsa ta razmišljanja in odgovore, ko so prihajali. Iz Svetega pisma je razbrati, da je bila pobožna božja častilka. Zaročena je bila z Jožefom, po poklicu tesarjem in dobrim in častnim človekom. Najverjetneje je šlo za dogovorjeno poroko, kot je bila takrat navada.
Nekega dne je Marija hodila po svojem dnevu. Morda je opravljala opravila, molzla kravo, gnetla testo, hranila piščance ali prinašala vodo. Bil je samo še en dan. Toda od nikoder se ji je prikazal angel Gabriel. In veste, kaj je rekel tej nezahtevni mladi deklici, ki je živela povprečno življenje v majhni vasi? Rekel je: 'Veseli se, ljubljeni, Gospod je s teboj; blagoslovljena ti med ženskami! (Luka 1:28).
Brez dvoma je bila prestrašena, a tudi zelo zaskrbljena, zato je razmišljala, kakšen je to pozdrav. Gabriel je poznal njeno tesnobo in ji je rekel, naj se ne boji, ker ji je Božja naklonjenost. Nato ji je povedal o nedoumljivi resničnosti, ki prihaja: 'Glej, spočela boš in rodila Sina, ki mu boš dala ime Jezus. Velik bo in se bo imenoval Sin Najvišjega; in Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida. In kraljeval bo nad Jakobovo hišo za vedno in njegovemu kraljestvu ne bo konca.' (Luka 1:31–33).
Kaj? To ni imelo smisla. Marija ga je vprašala: 'Kako je to lahko, ko ne poznam moškega?'
Gabriel je odgovoril: 'Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo zasenčila; zato se bo tudi tisti Sveti, ki se bo rodil, imenoval Božji Sin.' (Luka 1:35)
Izjemno, je rekla sladka mlada premišljena Marija , 'Jaz sem Gospodov služabnik. Naj se uresniči vse, kar ste povedali o meni. Sporočilo je sprejela kljub dejstvu, da bi mlado deviško dekle zanosilo pred poroko povzročilo kar velik škandal. To bi osramotilo Josepha in njeno družino in jim zlomilo srca. Toda spet se je pogovarjala z velikim angelom. Morda ni pomislila na posledice. Mlada Marija je bila zaupljiva, ponižna Gospodova služabnica. Verjela je.
Jožefova dilema
Predstavljajte si, kako so se morale Jožefove in Marijine družine počutiti, ko so izvedeli, da je Marija noseča. Njena zgodba je bila nesramno nepojmljiva. Jožef s poroko ni nameraval končati, a ker je bil časten mož, ni hotel javno osramotiti Marije z ločitvijo od nje, zato je nameraval na skrivaj prekiniti zaroko.
Bog mu je govoril v sanjah in mu povedal, da je vse, kar je rekla Marija, res in da naj gre naprej, se poroči z njo in pokliče Dete Jezus. Zato je kljub težkim stvarem, ki so jih čakali, ubogal in se poročil z Marijo. Bil je predan mož in oče.
Jezusovo nehigijensko rojstvo
V tistem prvem božiču je bilo res nekaj vrveža. Cezar Avgust je pozval k svetovnemu popisu prebivalstva. Ljudje so morali oditi v kraje svojih prednikov. Tako Marija kot Jožef sta bila Davidova potomca, zato sta se odpravila v Betlehem in potovala skupaj s številnimi drugimi romarji. Potovanje od Nazareta do Betlehema je trajalo štiri do sedem dni. Mary je bila noseča devet mesecev, zato je morda potreboval dodaten čas. Hodili so. Marija je morda jahala osla, vendar Sveto pismo ne določa. To je bila naporna pot. Spali so pod zvezdami ali v nekakšnih surovih zavetiščih. Njihove noge so bile utrujene in umazane. Ker je bila tako daleč v nosečnosti, je morala biti Mary nesrečna.
Marija je imela porod, ko so prispeli v Betlehem. Mesto je bilo nabreklo in skoraj počilo od človeštva in ni bilo kje ostati, da bi Marija lahko rodila. Joseph je bil navdušen, da bi našel prostor zanje. Gostilna je bila polna, ponudili pa so jim hlev. Pomislite na vse ljudi, ki polnijo mesto. Hlev je bil verjetno poln in umazan. Časa za čiščenje ni bilo veliko. Jezus se je rodil ob vonju gnoja in zvoku žrebanja živali na umazanih tleh in ne tako svežem senu. Njegova posteljica je bila korito za hranjenje. Dvomim, da so ga oprali z belilom. Bilo je mrzlo. Zaudarjalo je. Zunaj je bilo hrupno z vsemi romarji, živali pa so bile le nekaj metrov stran in so žvečale, jokale in godrle.
Jožef je moral igrati babico. Kako vznemirljivo je moralo biti zanj. Ko bi ji le lahko našel čisto sobo z nekom, ki bi jo skrbel. Uboga Marija se je gotovo prestrašila in si je želela mamo. Marija je šla skozi porod kot vse ženske. Jokala je in godrnila zaradi popadkov. Prišlo je do običajnega nereda po porodu za čiščenje. Marija in Jožef nista načrtovala tega.
Kot mati poznam tisti čarobni trenutek, ko pride vaš otrok. Vsa bolečina je pozabljena in vi ste v čudenju. Jezusovo rojstvo je bilo za njegovo mater in zemeljskega očeta čudovito kljub okolju – dvakrat zato, ker so jim rekli, da je Odrešenik sveta.
Odkritje umazanih pastirjev
Tisto noč na poljih nad Betlehemom so pastirji bdeli nad svojimi čredami. Po mnenju mnogih zgodovinarjev so bili pastirji prezirani. Bili so ubogi, umazani, pokvarjeni, smrdljivi, nepoučeni izobčenci, ki jim je primanjkovalo družbene milosti. Ampak pustil bom Luke, da pove zgodbo:
»Zdaj so bili v isti deželi pastirji, ki so živeli na poljih in so ponoči stražili svojo čredo. In glej, Gospodov angel je stal pred njimi in Gospodova slava jih je obsijala in zelo so se bali. Tedaj jim je angel rekel: »Ne bojte se, kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo vsem ljudem. Kajti danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: Našli boste Deklico, zavito v povoje, ki leži v jaslih.' In nenadoma je bila z angelom množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah, in na zemlji mir, med ljudmi dobronamernost!« (Lk 2,15–19).
Nebo nad betlehemskimi polji je bilo polno razkošja. Bog se je odločil za ta veličastna bitja, da oznanjajo slavo novorojenega kralja kopici razmazanih pastirjev. Obužujem to. Bog je imel naklonjenost pastirjem, ker o njih poslušamo vse v Svetem pismu. Adamov in Evin sin Abel je bil pastir, tako kot Mojzes, David, Abraham, Izak in Jakob. Tisti pastirski časi so jih pripravili na večje stvari v prihodnosti. Jezus se je imenoval Dobri pastir in svoje sledilce imenoval za svojo ovco.
Pastirji, osupli nad tem, kar so videli, so zapustili svoje črede in odšli v mesto ter našli Jezusa, kakor jim je povedal angel. Ni jim bilo odvrnjeno, da je bil Jezus v hlevu v koritu za živali. To jim je bilo normalno. Toda bili so navdušeni nad tem majhnim otrokom, ker je bil Odrešenik za vse ljudi. 'Vsi ljudje' so jih vključevali. Kakšno upanje in čudež so imeli. Bili so tako navdušeni, da so tekli po Betlehemu in vsem pripovedovali o rojstvu Kristusa Gospoda.
Kri na ulicah Betlehema
Sveto pismo ne daje natančnega časovnega okvira, kdaj so prišli modreci z vzhoda, vendar ni bilo v hlevu. Znanstveniki pravijo, da je minilo nekaj dni, mesecev ali celo leto ali dve po Jezusovem rojstvu. Sveto pismo tudi ne navaja, da so bili trije modreci. Piše 'nekateri' modreci. Pogosto mislimo, da so ti modreci z vzhoda oblečeni v kraljevsko obleko. Bolj verjetno je, da so bili v popotni obleki. Prepotovali so na stotine kilometrov, da bi našli Jezusa.
Modreci so nekako vedeli za prerokbe o Mesijinem rojstvu. Znanstveniki pravijo, da so morda poznali Danielove prerokbe, ker je bil Daniel v Perziji. Ne glede na to, kako so vedeli, so sledili zvezdi, ki jih bo vodila do Kralja kraljev. Ustavili so se v Jeruzalemu, da bi vprašali, kje je novorojeni kralj, ker so ga hoteli častiti. To je pretreslo kralja Heroda in vse mesto Jeruzalem. Herod se je ob novici o drugem kralju počutil ogroženega. Vprašal je verske voditelje, kje naj bi se Mesija rodil in povedali so mu Betlehem. Nato je govoril z modreci in jim rekel, naj ga obvestijo, ko bodo našli Jezusa, da bi ga lahko tudi on častil. Toda njegovi načrti so bili, da ga ubije.
Utrujeni, a navdušeni modreci so našli, kje je otrok, in mu dali darove zlata, kadila in mire. To so bila darila, ki bi jih lahko ponudili kralju. Bili so presrečni. Gospod jih je v sanjah posvaril, naj se ne vrnejo k Herodu in gredo po drugi poti. Herod je bil jezen. Pozval je k umoru vseh dečkov na tem območju, starih dve leti in mlajših. Prelito je bilo veliko krvi, bilo je jokanja, žalosti in žalosti.
Jožefa so v sanjah opozorili, naj odide in odpelje svojo družino v Egipt, da bo Jezus prizanesen. Pobegnila sta sredi noči.
Surovost božiča
Božič je bil surov. Vključevalo je navadne ljudi, revščino, škandale, potovanja peš, pomanjkanje stanovanja, rojstva Mesija v hlevu, umazane pastirje, izdajo, množične umore otrok in tajni pobeg, da bi rešili otroka Mesija pred Herodovim mečem.
Božična zgodba je veličastna, ker je v vsej tej surovosti Kristus Gospod prišel na svet po Božjih izjemnih poteh. Marija in Jožef sta Jezusa odpeljala domov v Nazaret, da bi živel običajno življenje. Imeli so še več otrok. Pri 12 letih sta Marija in Jožef začela videti znake božanske modrosti in znanja svojega sina. Vseeno je do svojega tridesetega leta delal kot skromen mizar v navadnem mestu z navadno družino.
Ko je Jezus začel svojo službo, niso bile vse rože in samorogi. Potem ko je bil krščen, ga je Sveti Duh vodil v puščavo, da bi ga skušal hudič. Štirideset dni in noči ni jedel in pil. Ta čas je preživel v molitvi. Pojavil se je hudič in ga skušal skušati. Jezus je seveda zmagal, ker je Bog.
Izkusil je utrujenost in lakoto, množice so mu sledile kot Paparazzi, njegovi učenci pa so lahko bili težki. Preganjali so ga verski voditelji, ki so ga vedno obtoževali ali preizkušali, da bi ga lahko spotaknili in ubili. Končno jim je uspelo. Kristus je umrl na križu in to je bila dolga, mučna, ponižujoča smrt. Toda on je šel k temu prostovoljno, ker je mislil nate in name.
Ne moremo si zaslužiti poti do večnega življenja z Bogom. Samo popolno Jagnje v nebesih bi to zmoglo. Vendar ni ostal mrtev Odrešenik. Vstal je in zdaj pripravlja prostor za tiste, ki se odločijo pokesati svojih grehov in mu dati svoja življenja.
Pomislite na to – Jezus je bil Bog, ki je sedel na Očetovi desnici v veličastnih nebesih in je prišel na zemljo kot človeški otrok. Bil je v celoti Bog in popolnoma človek. Prešel je s prestola v hlev, poln gnoja, in v greh bolan svet, ker nas ljubi.
Všeč mi je ta odlomek iz Hebrejcem 12. Prejšnje poglavje, ki se ljubeče imenuje 'Dvorana vere', pripoveduje o veri vseh velikih Božjih mož in žena iz Stare zaveze – velikega oblaka prič. In 12. poglavje se začne s tem:
»Zato, ker nas obkroža tako velika množica prič o življenju vere, slečimo vsako težo, ki nas upočasnjuje, še posebej greh, ki nas tako zlahka spotakne. In tecimo z vztrajnostjo na tekmi, ki nam jo je postavil Bog. To naredimo tako, da nestrpno pogledamo Jezusa, prvaka, ki uvaja in izpopolnjuje našo vero. Zaradi veselja, ki ga je čakalo, je prestal križ, ne glede na njegovo sramoto. Zdaj sedi na častnem mestu poleg božjega prestola. Pomislite na vso sovražnost, ki jo je prestal od grešnih ljudi; potem se ne boste naveličali in obupali.'
Hvala Ti, Jezus, za vse, kar si storil za nas.